V učilnici življenja

Zakaj je v življenju vedno znova tako težo spustiti preteklost, dogodke in ljudi, ki nam ne služijo več?

Ljudje si skozi odraščanje in življenjsko učenje radi naprtimo culo na svoja ramena in težo na svoje srce. In potem z vsemi temi bremeni, s svojimi problemi in še s problemi drugih ljudi, hodimo po svetu. Obloženi kot sibirski medvedje, niti ne vemo kdaj je nazadnje naš korak bil lahkoten in srce radostno. Kdaj smo nazadnje NE bili utrujena od srčnih težav, pretiranega dela, čustvenih nihanj in kaosa, skrbenja ter nenehnega razmišljanja. Sama sem neštetokrat z izdihi spuščala in osvobajala sebe. Se odvezovala od ljudi??? Ker ne želim, da me v življenju premetava kot majhno barko po razbesnelem morju. Ker me moti, da sem osredotočena na svet, na njo ali njega in ne na sebe. Ko delam to, se mi zdi, kot da ne obstajam. Ko svoje misli usmerim v druge ljudi, se moje vesolje ustavi. Prav tako moje ustvarjanje in načrti. Čisto vse obstoji! Postanem nemirna in žalostna. In si večkrat mislim, kako bi sama samcata odšla daleč stran, kjer bi v miru, brez telefona in računalnika vse premislila. Ali pa bi samo brala knjige in počivala. Nič se trudila delati ali postati. Se učila samo bíti. Brez hitenja in razglabljanja. Veliko bi spala, zmerno jedla in samo opazovala ter poslušala sebe. Aja, in še to. Bila prisotna ob vsakem sončnem vzhodu in zahodu.

Potem pa si mislim, ali bi s tem, da bi odšla, res vse rešila? Ali bi samo in ponovno vso svojo čustveno prtljago vlekla s sabo na drug konec sveta in jo nato prinesla nazaj v Podlehnik? Na to še trenutno nimam odgovora. Upam pa, da ga dobim kmalu. Takrat bom znala povedati zagotovo.

Očitno je le nekaj. In sicer to, da čustvene in energijske vezi segajo globoko v nas. Se zakoreninijo kot staro in mogočno drevo. Nekateri jih trgajo ven na silo in/ali se z njimi borijo. Mesece, leta, včasih vso življenje. Tudi sama sem počela enako. Čeprav, če pa dobro premislim, so vse te vezi moje pisano in bogato življenje. Vsa poznanstva, ljubezni, preteklost in dogodki so me izoblikovali v to, kar sem danes. Zato jih sprejmem.

V učilnici življenja se namreč vse zgodi z namenom!?? In na nas je, da najdemo svojo čarovnijo vsak dan znova✨?✨